Empatija ali sočutje kot kulturna kompetenca v svoji kognitivni, skrbni in družbeni dimenziji obsega namerni proces, ki omogoča globoko povezanost z drugo osebo brez izgube lastne identitete in meja med njo/njim in seboj. Da bi to storili, je potrebno znati opaziti in prepoznati lastna čustva, da bi jih lahko prepoznali tudi pri drugih ljudeh; če ne poznamo sebe in če ne znamo razločevati niti lastnih čustev, ne bomo nikoli uspeli razumeti čustev drugih.

Razprava o empatiji je bila poglobljena že dolgo časa v okviru psihologije, sociologije in psihoterapije. V tem času so strokovnjaki opredelili štiri različne tipologije empatije, kot npr. pozitivna in negativna empatija - sposobnost deliti radost drugih ljudi ali pa ne. Obstajajo pa tudi druge tipologije empatije, ki spadajo pod študije medkulturne empatije:

  • vedenjska empatija: razumevanje vedenja drugačne kulture; razumevanje vzrokov tega vedenja in verige s tem povezanega vedenja;
  • čustvena empatija: uspešno zaznavanje čustev, ki jih drugi doživljajo, tudi v kulturah, različnih od lastne;
  • razumevanje zemljevida odnosov določene teme in njeno/njegovo emocionalno vrednost v vključeni kulturi;
  • kognitivna empatija: razumevanje aktivnih kognitivnih prototipov v danem trenutku v specifični kulturi, prepričanj, iz katerih je sestavljena, vrednot, ideologij, mentalnih struktur, ki jih kulturno drugačne teme imajo in h katerim težijo.

Da bi izboljšali odnose med učenci in učitelji, kakor tudi med samimi učenci, bi v kontekstu šolanja morda morali slediti zgledu Danske, kjer so empatijo vključili kot učni predmet v šolah. Tako bo lahko vsak učenec bolje razumel druge in njihova čustva. V tem primeru bi se sam šolski sistem in metode spremenili in našli precej drugačne temelje. Na primer, dandanes vsi učitelji ne znajo izraziti empatije do svojih učencev in hkrati obstajajo različni težavni odnosi med otroki, ki obiskujejo šolo, kar ustvarja mešanico vidikov, ki bi z lahkoto sprožila pojav ustrahovanja.

Uporabo in deljenje empatije je treba obravnavati kot temeljno stanje za razvoj komunikacijskih spretnosti in interakcijo v nedomačih situacijah, socio-kulturnih neugodnih položajih ali pri posebnih potrebah. Omeniti je treba dobro prakso "Didaktika čustev", ki spodbuja razvoj empatije in ozračje vzajemnega deljenja v razredu preko serije vaj in strategij, ki jih vodi učitelj/izobraževalec v dnevnem šolskem življenju. Didaktika čustev se je prvotno razvila kot evropski projekt v okviru programa Erasmus+, testirana in standardizirana je bila v italijanskih šolah, tako da jo dandanes uporabljajo tudi v nekaterih šolah v Palermu, na Siciliji.


*Vir: U. Mariani, R. Schiralli "Intelligenza emotiva a scuola. Percorso formativo per l'intervento con gli alunni" Le Guide. Erickson -  https://www.erickson.it



Last modified: Monday, 21 January 2019, 6:15 PM